Sorško polje je že v 12. do 14. st. dokumentirano kot pivovarniško in skupaj s Škofjo Loko območje gojenja hmelja. Prav tako so ga pridelovali okrog Bleda in na Koroškem v Podjuni, kjer se med dajatvami navajajo slad, hmelj in pivo. Na spodnjem Štajerskem v tem času pivovarstvo še ni omenjeno.

Od konca srednjega veka do 19. stoletja je bila proizvodnja piva vezana na domačo rabo. Hmelj, s katerim so zelo varčevali, so vozili iz Češke. V avstrijskih vinorodnih krajih je Friderik III. (1415–1493) prepovedal pivovarstvo in točenje piva. Dovoljena je bila izdelava le za dom.

Prva pivovarna je bila odprta na Dunaju leta 1296. Do leta 1699 je imela skupaj z dvema, ki sta bili v Leobnu (1347), izključno pravico varjenja piva.

Na Koroškem so tako kakor na Poljskem varili kameno pivo. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske leta 1686 omenja varjenje piva v Kranju, Tržiču in Ljubljani. Sredi 18. st. so izdelali kotlovno pivo. Zanj je prvi dobil dovoljenje Simon Jezernik.

Leta 1713 so bili na Kranjskem štirje pivovarji: dva v Ljubljani ter po eden v Kranju in Novem mestu. Leta 1750 je bilo v Celovcu in okolici 26 pivovarn, od tega 15 slovenskih.

Leta 1796 je bilo v Ljubljani šest pivovarn, prva na Gornjem trgu iz leta 1711. Tako je ostalo do leta 1840.

Leta 1887 je bilo na Koroškem 92 pivovarn, ki so zvarile 143 000 hl kamenega piva iz ovsa, pšenice, redkeje iz ječmena. Boljše od kamenega piva je bilo pivo koritnjak.

V Laškem so uvedli pivovarstvo menihi že 1570. leta. Leta 1825 se proizvodnja razvije v obrtno pivovarstvo – ustanovitelj je bil Franc Gayer. V Mariboru je od 1768 delovala Čeligijeva pivovarna, Tappeinerjeva pa v 1. pol. 19. st.

V obdobju med letoma 1833 in 1844 so na Kranjskem poleg ljubljanskih delovale še pivovarne v Kranju (Kraljeva in Mayerjeva), v Škofji Loki (Mačkova in Jamnikova), v Radovljici (Stragereggova), v Kamniku (Svetlinova), v Mengšu (Staretova), v Lukovici (Pavličeva in Valentinova) in na Vrhniki (Klemenčičeva). Klemenčičeva in Staretova pivovarna sta vozili pivo tudi v Ljubljano, saj je bilo njuno pivo cenejše in boljše od ljubljanskega.

Na Dolenjskem so bile pivovarne v Novem mestu, Soteski in Kočevju, na Notranjskem pa v Postojni, Idriji in Senožečah.

Leta 1846 je bilo pivovarstvo izvzeto iz t. i. policijskih obrti in uvrščeno med komercialne.
Po marčni revoluciji 1848 je bilo zaradi gospodarske krize pod večjim nadzorom. V tem letu je deželni glavar v Ljubljani izdal razglas o registraciji pivovarn.

Med letoma 1830 in 1900 je na Slovenskem delovalo kakih 50 pivovarn. V začetku 20. st. je njihovo število začelo upadati. Pivovarna Union v Ljubljani in Čeligijeva v Mariboru sta pokupili vso konkurenco. Le v Laškem je bila 1938. leta zgrajena nova pivovarna.

Po drugi svetovni vojni so se ustalile tri pivovarne: v Ljubljani Union, v Mariboru pa naslednica Čeligijeve pivovarne Alko, od 60. let poimenovana Talis. V 90. letih 20. st. ponovno nastanejo nekatere manjše samooskrbne pivovarne, kakršne so Adam Ravbar na Rodici, Kratochwile v Ljubljani, Haller v Olimlju, Zlate v Medvodah …, od velikih pa le združeni pivovarni Union in Laško.