Ker je bila pivovarna prezadolžena, je njeno upravo med letoma 1900 in 1904 prevzela Ljudska posojilnica Ljubljana. Formalni lastnik pa je do smrti ostal Julij Stare. Po njegovi smrti sta lastnika po prisojilni listini z dne 16. septembra 1906 postala Karel Stare in Marija plemenita Kalliany, Ljudska posojilnica Ljubljana pa je imela nad njo neomejeno upravo. Pivovarna je še naprej nosila uveljavljeno ime Pivovarna Mengeš – Julius Stare.

Delo je teklo naprej, pivovarna se je širila in razvijala. Leta 1906 so povečali dnevno zmogljivost s 4000 na
10.000 litrov piva. Leta 1908 so lokomobilo zamenjali z močnejšim strojem s tlakom 12 atm (R. Wolf Magdeburg-Buchau). Leta 1913 so skopali nov vodnjak, globok 33 m. Parna črpalka, ki je neprestano črpala vdirajočo vodo, je omogočila takšno globino.

Oglasi v Gostilničarskem vestniku, ki je začel izhajati leta 1911, govorijo o vrstah piva, ki so ga v tistih časih proizvajali. V Mengšu so izdelovali: uležano marčno pivo, dvojno marčno pivo in bavarsko pivo.

Marčno pivo so zvarili marca in ga pustili zoreti do oktobra, do praznovanja konca žetve. Imelo je 5,5 % alkohola in 13 % slada. Oktoberfest je sodobni naslednik te tradicije.

Gostilničarski vestnik poroča tudi o ustanovitvi Obrambne zveze pivovarjev v avstrijskih alpskih deželah. Vanjo je bila včlanjena večina slovenskih pivovarn, tudi mengeška, in pivovarne Puntigam, Reininghaus, Goess, Fischer in Kern. Ta kartel je bil naperjen proti gostilničarjem, zato so ti pozvali slovenske pivovarje, naj iz njega izstopijo. Dne 1. julija 1910 so tako izstopile mengeška, laška, vrhniška in senožeška pivovarna, vendar so jih pravila obvezovala do 1. januarja 1913. Od slovenskih pivovarn je pogodbo podaljšala do 1. julija 1917 le pivovarna Union.

Kartelne pivovarne so pokupile 15 pivovarn v alpskem prostoru, od tega dve na Kranjskem. V pivovarniškem boju je šlo tudi za nacionalna vprašanja.

»… tedaj so velike pivovarne nastavile nož manjšim, novim pivovarjem. Mogotci so hoteli polagoma uničiti, ugonobiti naša domača podjetja, da bi potem na razvalinah slovenskih pivovarn brezkrbno in neomejeno paševal premeteni tuji kapitalist.« (Gostilničarski vestnik 191, št. 6)

Pivovarna Mengeš je leta 1911 zvarila in prodala 27 000 hl piva. Za primerjavo povejmo, da je 1910. leta delniška pivovarna v Laškem in Žalcu zvarila 16 000 hl piva in naslednje leto 30 000 hl.

Leta 1912 je imela Pivovarna Mengeš zaloge piva v naslednjih krajih: Ljubljani, Cerklje na Gorenjskem, Borovnica, Dragomelj, Izlake, Javornik, Ježica, Kamnik, Kranj, Lesce, Medvode, Moravče, Motnik, Rudolfovo (Novo mesto), Šmartno pri Litiji in Mengeš.

Od 15. marca 1914 je proizvedla in oglaševala temno pivo kozel in nemško bockbier ter odprla nove zaloge piva v Škofji Loki in Šentvidu pri Stični, v letu 1915 na Vrhniki, v Logatcu, Idriji in Cerknem. Njena letna zmogljivost je bila blizu 30 000 hl piva.

Podobno zmogljivost so imele Pivovarna Union, Delniška pivovarna Laško in Götzova pivovarna v Mariboru. V primerjavi z nekaterimi avstro-ogrskimi pivovarnami so bile slovenske majhne, saj je Reininghausova v Steinfeldu pri Gradcu leta 1912 zvarila 410 000 hl, Putingamova v Gradcu 352 327 hl, Goess pri Ljubnem 244 374 hl in Dreherjeva v Trstu 111 476 hl piva (Gostinski vestnik 1912, letnik II, št. 18).

Mengeško pivovarno je po letu 1906 vodil Čeh Oldřich Rousek. Po letu 1906 so vsa imena njenih delavcev nova.