Pivo ločimo po svetlosti, alkoholni stopnji oziroma moči in po tem, kakšne kvasovke so bile uporabljene.

Pri pivu spodnjega vrenja kvasovke po vrenju potonejo, medtem ko pri pivu zgornjega vrenja pridejo na površje. Slednje je bolj razširjeno v Veliki Britaniji, Belgiji in zahodnem delu Nemčije. Na Slovenskem poznamo samo pivo spodnjega vrenja, ki prevladuje tudi drugod po Evropi.

Najbolj znani tipi spodnjega vrenja so münchensko, dunajsko in plzensko pivo, ki je temno ali svetlo - na Hrvaškem kot ožujsko pivo, v Sloveniji pa kot zlatorog, pils in union.

Pivo zgornjega vrenja je starejše. V to skupino sodi angleški ale, belgijski in francoski saisons, kölnski kölsch, belgijski braunbiere in londonski porter, ki ga še varijo v Franciji, Rusiji, na Češkem, Madžarskem, Kitajskem in drugod. Je skoraj črne barve.

Podoben angleškemu alu je lambic - staro bruseljsko pivo, ter belgijski pšenični pivi haegaardse wit in leuwense wit. Süddeutsches weizenbier varijo na Bavarskem in v Baden-Würtenbergu, weisbier pa je berlinsko pivo, ki mu včasih dodajo vejico dišeče perle ali malinov sok.