Razstava Na ostankih mengeške industrijske dediščine
.
Skupinska fotografska razstava
Trije fotografi dveh generacij – Luka Markež, Jošt Franko in Peter Škrlep – se srečajo v izginjajočem prostoru, v podobi izginjajočega časa in njegovih vrednot. Fotografije v treh obrazih prikazujejo zunanjščino, notranjščino in detajle stare »prajarce«, mengeške pivovarne. Trije avtorji so se povezali v dokumentarnem in arhivskem, v kompoziciji in izpovedi pa se njihove fotografije razlikujejo. So hkrati eno in troje, samosvoje in enotne.
Na pobudo Kulturnega društva Franca Jelovška Mengeš k ustvarjanju se je vsak zase odločil, kateri motiv je vreden ujetja v objektiv, kako bo oblikoval posnetek, kako bo interpretiral prostor. Sredinske in močno diagonalne kompozicije kažejo različnost v zajemanju površine, globine in časa. Igra svetlobe, močna prisotnost čistih oblik in trenutek situacije pred spremembo v prostoru postavlja te fotografije v nedoločljivo območje, ko hkrati so in niso abstraktne podobe.
Čar zapuščenega prostora, v katerem je človekova prisotnost le še rahlo zaznaven odmev in v katerem skoraj nestvarno prevzame glavno vlogo prah, v svojem miru dovoljuje fotografom temeljito in potrpežljivo posvečati se likovnim elementom, ti pa hote ali nehote ponavljajo večni motiv opozarjanja na minljivost stvarnega sveta.
Odprta vrata in priprta okna vabijo opazovalca k razmišljanju o skritem svetu za podobo. Vabijo k dojemanju slike kot ključu v razbiranju napete zgodbe minulih časov – in vendar so bili ti časi nekoč vsakdanjik …
Ana Škrlep
.
Kot Kanc, Kvas, Trak in Eta poznamo zapuščene stanovanjske in predvsem industrijske objekte v Mengšu na vzhodnem delu Glavnega trga. Naš kraj je imel svojčas zelo sposobne, ugledne graščake in podjetnike in prav oni so bili pogosto nosilci kulturnega in gospodarskega napredka v njem.
Skoraj pozabljeno je že, da je to območje del nekdanje mogočne Staretove pivovarne, ustanovljene leta 1818, ko še ni bilo ne Pivovarne Laško ne Uniona. Zaradi graditve te pivovarne je takratni mengeški graščak Mihael Stare postavil in sodobno opremil opekarno v Pristavi. Zgradil je tudi elektrarno na mlinščici Kamniške Bistrice v Preserjah in že v začetku 20. stoletja speljal po daljnovodu elektriko za pivovarno in za Mengeš.
Leta 1917, pred koncem prve svetovne vojne, je pivovarna, ki je delovala kar 99 let, propadla. Vse, kar je bilo v njej vrednega, je prevzela ljubljanska pivovarna Union. Na tem prostoru in v pivovarniških objektih so se do osamosvojitve Slovenije zvrstile številne dejavnosti, ki so vsaka v svojem času dale Mengšanom in okoličanom pomemben pečat. Tu je bila prva mengeška industrijska cona, ki je našim prednikom rezala zdaj večji, zdaj manjši kos kruha in je po svojem pomenu daleč presegala lokalne okvire.
Še do pred kratkim lepo vzdrževana Kančeva hiša, zasnovana kot dvorec, je po smrti zadnje lastnice prepuščena propadanju. Mogočne obokane kletne dvorane pod dvoriščem, kjer je nekdaj zorelo pivo, so prazne in zanemarjene, vendar še vedno mogočne in lepe – le kdo od Mengšanov ve zanje? Znameniti pivovarniški vodnjak, najgloblji v Mengšu, je že zdavnaj izgubil svojo impozantno podobo. Kot odprto razbito greznico ga prerašča grmičevje in grozi, da bo nezavarovan koga pogoltnil. Tovarniški prostori so opuščeni, iz njih so odpeljali vse naprave in vso opremo. Neznanci so iz njih pokradli vse, kar se je dalo odtrgati ali odviti, kar se ni dalo, je razbito. V Kančevi hiši je nekdo namerno razbil strešnike, da bi pospešil njen propad.
V Mestnem muzeju Mengeš smo fotodokumentirali celotno območje, letos pa so se z mengeško industrijsko stavbno dediščino pred popolnim uničenjem srečali fotografi, da bi ji na svoj umetniški način skazali dolžno pozornost in jo iztrgali pozabi.
Ko proučujemo stare razglednice in fotografije, vedno znova ugotavljamo, kako lepi in prijetni kraji bi bili pri nas, ko bi dediščino prednikov spoštovali, jo vzdrževali in ustrezno nadgrajevali. Toda ne, večidel jo prepuščamo propadanju, in ko pridobi slab videz, jo obsodimo in zahtevamo rušenje.
Mengšani smo pred desetletji s pomilovanjem gledali na Domžalčane, ki so svojo vas skoraj v celoti podrli in zgradili Vele in SPB, čeprav bi se za te »umetnine« lahko našel prostor kje drugje. Biseri, kakršen je bil sokolski dom, Majheničev peglezen, Alko z mogočnimi kletnimi dvoranami in vse, kar je bilo vmes, bi napredujočemu mestu ohranili dušo. Vendar vsega le niso podrli. Nekatere hiše in predvsem Bernikov dom so vzorno obnovili.
Zdaj smo mi sami vredni pomilovanja. Ker je denarja manj, uničujemo Mengeš postopoma. Kje so vodnjaki, kje so mogočni portali hiš, kje so kapelice, kje je mengeški prosvetni dom, kje pri Tonhu, kje pri Šunkarju, kje pri Kauku, kje pri Cenetu, kje pri Hostenku in kje so še številne hiše vmes? Ob glavnih ulicah je življenje zamrlo, veliko hiš je praznih. Prevladuje prometni koridor s težko prometno signalizacijo in betonski zidovi, ki naj bi ohranili ljudem nekaj miru. Prebivalci se selijo iz teh hiš, saj je v tem hrupu težko živeti, hiše pa so ogrožene prav tako kakor obravnavana industrijska stavbna dediščina.
Zgrozil sem se nad resničnostjo mnenja tujcev, ki so naš odnos do lastne kulturne dediščine povezovali z visokim samomorilskim nagnjenjem pri Slovencih. Bo pričujoča razstava kaj spremenila?
Janez Škrlep
.
Odprtje skupinske fotografske razstave je bilo v četrtek, 19. junija 2008, ob 20.30 v Galeriji klet na Slovenski cesti 30 v Mengeš.
Razstava je bila na ogled do 28. junija 2008 vsak dan med 17. in 19. uro, ob nedeljah in praznikih pa je bila zaprta.