Pivovarstvo je stara dejavnost, povezana s poljedelstvom. Na vseh celinah je samonikla in zato zelo pestra, le v Avstralijo, kjer prej ni bilo poljedelstva, so ga prinesli Evropejci.

Najstarejša priča o pivovarstvu je glinasta ploščica iz Mezopotamije (6. tisočletje pr. Kr.), na kateri je upodobljeno varjenje piva v obredne namene. Za njegovo izdelavo so uporabljali ječmenov slad, za zboljšanje okusa pa cimet, dateljne in med.

V mestu Ahet-Aton v Egiptu so našli ohranjeno pivovarno iz leta okoli 3300 pr. Kr. Tedaj so pivu dodajali mak in konopljo. Močno pivo heget je bilo začinjeno z žafranom, travami, ingverjem in brinjem. Egipčani so verovali, da jim je pivo poslala boginja Izis.

Iz leta okoli 3000 pr. Kr. so ohranjeni sumerski zapisi z območja Mezopotamije o različnih vrstah piva in njihovi recepti. Pivo, imenovano sikaru, je bilo plačilno sredstvo, hrana bolnikom in obredna pijača. Za osnovo so uporabljali kaljeno pšenico, ječmen in med.

Na Kitajskem so proizvajali pivo kiu že 2300 let pred Kr. Narejeno je bilo iz prosa in riža. Tudi Japonci so svoj sake izdelovali iz riža, Korejci pa so svojemu pivu rekli suk. Pri Indijcih je pivo omenjeno v njihovih najstarejših zapisih Vedah v neki molitvi boginji Indri. Tudi v zakoniku babilonskega vladarja Hamurabija iz 18. st. pr. Kr. so odredbe o pravilni pripravi piva.

V 10. st. pr. Kr. so Hebrejci izdelovali pivo sicero ali sekar oziroma šekar. Kralj David s šesterokrako zvezdo pa je ostal zaščitnik pivovarjev do današnjega dne.

V 16. stoletju so Azteki v Ameriki delali pivo iz prežvečene koruze, v Braziliji pa temno pivo iz korenine manioka in žita z okusom po dimu, imenovano chicha. Arheološko izpričano je pivo tudi v Teksasu v Severni Ameriki.

V Afriki so za izdelavo piva prežvečili proso in sirek ter ga imenovali pombe.