Zgodovina pivovarstva v Evropi

Tudi v Evropi so poljedeljska ljudstva poznala pivo že v davni preteklosti. Rimljani so surovemu žitu primešali ostanke kruha in vode in temu pivu rekli cerevisia po boginji Ceres, zaščitnici pivovarstva. Izdelovali so tudi pivo biber iz ječmenovega slada medu in vode. Pred njimi so poznali oba opisana načina že Grki, prvega kot zitos oziroma sova in mais, ki je bil izdelan na drug način.

Kip boginje Ceres

Kip boginje Ceres

Kelti so pivu rekli kurmi. Germanski bojevniki naj bi po svoji smrti pili pivo z bogovi. Na Jutlandiji je bil v grobu mlade žene najden vrč z ostanki piva, ki je bilo pripravljeno iz pšenice, brinja, brusnic in mirte.

Rimska pivnica na glineni ploščici

Rimska pivnica na glineni ploščici

Slovani so bili naprednejši pivovarji. Pivo so izdelovali iz sladu, boljšega kvasila in prvi dodajali hmelj.

V srednjem veku so za izdelavo piva uporabljali pšenico, rž, ječmen in oves. Velika podpornika pivovarstva sta bila Karel Veliki (742–814) in njegov sin Ludvik Pobožni (778–840). Frankovski dvor je imel kar svojo pivovarno. Leta 812 je Karel Veliki uvrstil pivovarje med obrtnike, podrejene javni upravi. Kakovost piva so preverjali z njegovo lepljivostjo in slabe pivovarje kaznovali.

Karel Veliki

Karel Veliki

Pri razvoju pivovarstva so v srednjem veku imeli pomembno vlogo samostani. Moč piva se je označevala s križi. Prva omemba hmelja pri pripravi piva je iz leta 822 pri francoskih menihih v Pikardiji.

Vse do 18. st. so bili glavni dodatki pivu rožmarin, cimet, poper, česen, janež, nageljnove žbice, brinje, ingver in kumina. V Angliji so sprejeli hmelj šele v 16. st.

Pivo so pripravljale ženske in pivovarsko orodje je bilo dekletova dota. Pivovarstvo je bilo najbolj razvito na Češkem in Nemškem. Največje pivovarsko mesto je bilo Hamburg.

Z zakonom Reinheitsgebot je Wilhelm IV., bavarski vojvoda, leta 1516 za pripravo piva zapovedal izključno uporabo ječmena, vode in hmelja.